Kreativni razred, 20. april ― Gašper Medvešek »Ciljna (i)racionalnost (pot do boljšega sveta?)« RIsba Rok Horvat, dijak PUM-a Zdi se, da je postal konflikt stalnica našega sveta. Opažamo ga na poročilih, med dvema državama, med sodelavci v podjetju, v avtmobilskem prometu, ob vsakodnevnih nakupih v nakupovalnih središčih, med političnimi strankami, na sestankih vlade, med dvema zakoncema, med Gazo in Izraelom, med Ukrajino in Rusijo in v notranjem ustroju posameznika. Razlog za nastanek koflikta, vidimo navadno v ravnanju, prepričanju ali stališčih drugega, ki je v konfliktu soudeležen. Drugi deležnik vidi prav enako, a le v obratni smeri. Nobeden od udeležencev konflikta, razloga za nastanek konflikta ne vidi v sebi, oz. lastnem pogledu, prepričanju ali lastni sodbi sveta. »Drugi, zunanji naj se spremeni in koflikta ne bo.« Le redko pa vzroke za nastanek konflikta uzremo v sami naravi našega razmišljanja. Le kako bi, ko je prav razmišljanje navadno edini pripomoček, ki ga uporabljamo za »sodelovanje« oz. delovanje v odnosih. Obstajajo odnosi, ki ne slonijo samo na mišjlenju npr. ples, igranje badmintona, ipd. V takih odnosih je konfliktov ponavadi manj. Tam posameznik načeloma ne vsiljuje svojega pogleda na svet, ki se odraža v stališču »Kako bi moralo biti«, čeprav to ni izključeno. Pri igri tenisa, se ob slabem sodniku, igralca kaj hitro sporečeta o tem ali je bila žogica v oz. izven igrišča. Kaj ko bi enkrat kot delovno hipotezo vzroka za nastanek konflikta prepoznali v dejavniku, ki se nam zdi najmanj sumljiv: V našem (racionalnem) razmišljanju. Izhajam iz predpostavke, da so vsa bitja po svoji naravi inteligentna in si (zavestno) ne želijo škoditi. Ali si z nekim dejanjem škodimo nezavedno, je druga stvar. A zavestno načeloma ljudnje sami sebi ne želimo škoditi. Za dosego tega cilja uporabljamo razmišljanje, želimo biti čim bolj racionalni, morda si želimo več ugodnosti. Andrej A. Lukšič* iz Fakultete za družbene vede, je na nedavnem predavanju, ki ga je izvedel v okviru inter